Razglednice, dopisnice in znamke

#uniforme

#LjubljanskiSokoli

Člani Sokola so imeli posebno kreirana moška in ženska oblačila, kot tudi oblačila za moški in ženski naraščaj. Svečana Sokolska uniforma ali sokolski kroj je bila pomemben zunanji znak sokolstva in je imela veliko, tako nacionalno kot politično simbolno moč.

0

Z leti se je sokolski kroj spreminjal. V začetni fazi so nosili rdečo srajco, sivkasto-rjav suknjič brez zavihkov in z nizkim pokončnim ovratnikom. Hlače so bile iz istega blaga kot suknjič, bile so navadnega kroja in so imele skriti pas. Suknjič se je zapenjal s pletenimi trakovi in enak trak so nosili okoli vratu. Suknjič so nosili ogrnjen preko levega ramena. Pomembni del sokolskega oblačila je bilo pokrivalo. Prva leta po ustanovitvi so nosili nizko črno čepico po češkem vzoru, nato nekaj časa širokokrajni klobuk, na fotografijah od leta 1895 pa je razvidno, da so zopet nosili nizko okroglo črno čepico, imenovano »šajkača«, na kateri je bilo na levi strani spredaj pritrjeno sokolje pero. Na fotografijah iz okrog leta 1925 pa se vidi, da je bilo sokolje pero pritrjeno na čepico na sredini čela.

Sokolska oblačila je, verjetno po letu 1906, ko se je vrnil po letih študija v tujini, zasnoval slikar, ilustrator in scenograf Ivan Vavpotič (1877-1943).

6

 Avtoportret Ivana Vavpotiča, ki je za sokolsko organizacijo naredil veliko slik za propagandne razglednice in tudi znamke. Avtor: Ivan Vavpotič.

Poleg slavnostne sokolske uniforme je Ivan Vavpotič oblikoval tudi sokolske telovadne kroje za vse starostne skupine članstva.

Ivan Vavpotič je bi tudi avtor različnih plakatov, propagandnih razglednic in znamk, ki so jih izdajali Ljubljanski Sokoli ob različnih sokolskih zletih in prireditvah. Posebno aktiven v tem pogledu je bil v dvajsetih letih dvajsetega stoletja.

Njegovo delo pa je povezano tudi z izdajo prve slovenske znamke. Po ustanovitvi države SHS  in ustanovitvi Poštnega brzojavnega ravnateljstva 14. novembra 1918 mu je vlada naročila, naj izdela novo znamko. Predložil je več osnutkov, izbran pa je bil »verigar«, motiv sužnja, ki trga verige. Kot suženj je bil upodobljen telovadec Stane Derganc, z vzdevkom »verigar«. Na znamki je bil zgoraj napis Država SHS v cirilici, spodaj pa isti napis v latinici. Znamke so bile natisnjene leta 1919, ko se je Država SHS že preimenovala v Kraljevino SHS, bile so različnih barv in za več vrednostnih enot – v avstro-ogrskih kronah.

Stane Derganc (1893-1981) je bil najprej član Ljubljanskega Sokola, nato član Sokola I. Tabor in nazadnje član Sokola III. Bežigrad. Za Kraljevino SHS je nastopil na Poletnih olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu, kjer je ekipa zasedla 4. mesto, Derganc pa je zasedel 5. mesto na konju in 6. mesto na konju z ročaji. Nastopil je tudi v ekipi Kraljevine SHS na Poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928, kjer je v preskoku čez konja osvojil bronasto medaljo in prejel bronasto odličje tudi v ekipni tekmi. Po končani tekmovalni poti se je posvetil trenerskem delu v društvu Sokol Bežigrad.

Zelo zanimive so tudi različne propagandne razglednice in dopisnice z raznih zletov Sokolov iz tedanje skupne države kot tujine.

Glasba je bila vključena v sokolsko delovanje že od ustanovitve društva. Sokoli so sodelovali na čitalniških prireditvah, kjer so izpostavljali pomen domoljubnih pesmi.

Dr. Viktor Murnik je bil poleg vsega drugega delovanja tudi avtor vedno novih telovadnih koreografij. Te so temeljile na skladbah domačih in tujih avtorjev. Do druge svetovne vojne so se vrstili množični nastopi sokolskih oddelkov s skupinskimi koreografijami in namensko napisano glasbo za te nastope. Na zletih so prihajali na prizorišča telovadci, ki jih je spremljala konjenica s fanfarami, igrala je pihalna godba, sami športniki pa so peli pesmi.

Na različnih družabnih prireditvah so nastopali sokolski zbori, ob plesnih prireditvah pa igrali »sokolski glasbeniki«.

V obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je ime Sokol zamenjalo z novimi imeni, je zamrla tudi »sokolska glasba«.

____________________________________________________________________

Besedilo in fotografije pripravila: Irena Fürst, dislocirana enota Muzeja, enota Brestanica, skrbnica zbirke Fotografije Sokolov

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.